Špranj’ca

Ne morem mimo domneve, da na tale blog uleti mali bataljon padalcev zato, ker si pod imenom bloga predstavljajo nekaj žgečkljivega, porednega, seksualno navdahnjenega. Napaka! Kako prozorno, dragi moji

Zakaj torej Špranj’ca enkrat za vselej, če ni jasno že do sedaj.

Med tele naše gričke sva zašla pred 10 leti, v majhno, montažno hiško, staro 40 let in veliko 40 kvadratov in celih 5 let kot edina stalnoselca živela v tej naši ljubi dolinici. V vikendici, okoli naju - vikendi. Prijatelji, ki so nama pomagali študentsko kramo iz glavnega mesta naše ljube kure prestaviti nekolikanj nižje po zemljevidu, so rekli, da živiva v mišji luknjici, še huje, kar v mušji špranjici - in najina vila, prvo leto opremljena z novo streho, brez centralne in brez novih oken, pozimi ledena do minusa, a obdana z gozdovi in mističnimi potočki, je postala Vila Špranjica. Najin mali svet.

Potem so se počasi vikendi okoli naju spremenili, prezidali, zrasli in predvsem dobili veliko novih, stalnih prebivalcev in tudi najina Špranj’ca je prišla do točke, ko ji nobena krema proti gubam ni več pomagala. Lani maja je izdihnila.

Mi pa smo poleg nje lani dokončali en majčkeno večjo hišjo sestrico. In ker nama je prva Špranj’ca pomenila prijetno, toplo zavetje, gnezdo, smo jo krstili za Špranj’co 2. In naš mali svet ostaja tam, kjer je že 10 let. Med dolenjskimi grički. S cvičkom požegnan.