v kotičku sveta, kjer življenje teče počasneje … Ni ga lepšega občutka kot je objem enega desetletnika, tako iskreno ti pove, da te je presneto pogrešal. (In se seveda delaš, da ne veš, da je objem tud prefinjen način, kako bo čim prej prišel do tiste darilne vrečke v tvojem nahrbtniku.)
Oglasni spot Sussex Safer Roads Partnership. Nimam kaj dodati. (via Pedja/FB)
Nekako se mi zdi, da ljudje prevečkrat pozabljamo na to, kako malo je potrebno, da nekoga osrečimo. Pobožamo. Pocrkljamo.
“Da bi šla jaz na ta koncert s tabo? Pa saj veš, da me ne zanima ta glasba!”
Ali pa:
“Res se mi ne da še enkrat riniti s tabo v mesto! Pa saj greš lahko sama …”
Seveda imamo ljudje pravico, vso možno pravico do lastnega mnenja, volje, življenja, interesov. Obenem pa mislim, da je potrebno obrniti tudi stvari v drugo smer – oziroma vsaj razmisliti o tem.
Ali nas res tako zelo boli, če kdaj žrtvujemo svoj čas za to, da se z nekom odpravimo nekam, kamor nas sicer sploh ne vleče? Če je tisti nekdo oseba, s katero želimo deliti svoj čas, čustva, spomine, mislim, da nam kljub morebitnemu odporu do določenega dogodka, poti, srečanja, dejavnosti, ne bo padla krona z glave, če bomo te trenutke delili z nekom, ki ga imamo radi. Morda se bomo celo zabavali! Ali se imeli vsaj čisto solidno, no …
Pa ne mislim, da se je treba nenehno žrtvovati! Da ne bi … In ja, so stvari, ki jih pač morda RES nočemo početi, glasba, ki je ne zmoremo prebaviti, zvrsti filmov, ki nas res ne zanimajo (mene na slasherje res ne spravite, ej!). Takrat uveljavljamo to “pravico” do “ne bi”.
Toda … zakaj bi ta “ne bi” uveljavljali nenehno in se nikoli ne ustavili ter vprašali – a ni lepo včasih početi nekaj z nekom, ki ga imamo radi, kot pa vedno početi le tisto, kar imamo radi? Ali nekako tako …
Kakorkoli, Prisrčni je stisnil zobe in se na mojo željo po skoraj 14najstih letih skupnega tacanja v isto smer z menoj podal na plesni tečaj. Osnovnega, jasno. Kot pravi sam, je vrhunec njegovega znanja plesa podobno kot pletenje – dve levi, dve desni 
Začeli smo počasi, a je tako zabavno, da uživava (ja, oba!) v tisti eni uri na teden kot da sva spet v osnovni šoli in se pripravljamo na valeto. Ni sledu o nerodnosti (no, ja smo vsi nerodni tam na plesišču), pohvaliti moram tudi plesno šolo, kjer natanko vedo, da večino moških na tečaj pripeljejo ženske in so temu prilagodili tudi začetni program. Misija je namreč – dvigovanje moškega ega (in s tem osvojitev tudi nekaterih plesnih korakov). In to jim še kako dobro uspeva.
In tako imava nedelje okrancljane z ritmom angleškega valčka. Ko se potem zvečer peljeva domov, mu rečem – je bilo v redu, a ne? “Presenetljivo,” reče.
In sem vesela, da je stopil čez tisti “jaz pa tega ne bom” in ga spremenil v “če ti to toliko pomeni, pa dajva”. Ker nama zdaj obema ti trenutki nekaj pomenijo, nekaj skupnega, toplega in prijetnega. Tako malokrat najdemo čas za take stvari v teh norih časih.
Danes praznujem 35. rojstni dan. Številka ni nič posebnega, razen da me opominja, kako čas teče in ga nič ne zanima, kako se v resnici počutiš star. Včasih se počutim mnogo mlajša, pravzaprav se tako počutim večino časa. Nekako ne “spada” skupaj moja dejanska EMŠO starost s tisto notranjo energijo, ki jo nosim s seboj. Seveda pa se kdaj počutim starejšo. Mnogo starejšo. Utrujeno, izčrpano … k sreči to ne traja dolgo
Juniorjev prstan
Ampak, to zdajle pravzaprav sploh ni poanta vsega skupaj. Poanta je prstan. Presenečenj za letošnji RD ni konca.
Prisrčni mi je podaril nekaj prav posebnega, plesne urice samo zame, Junior je -prvič – z žepnino izbral prav lep prstanček iz srebra, tak, kot ve, da jih obožujem – z metuljčki in krancljanjem. Skupaj z mojo mami, njenim dragim in njegovim sinom – mojim priženjenim bratom – smo šli na kosilo in na bowling (vse organizacija Prisrčnega!). Prečudovite urice, polne smeha in zabave. Kako je lepo, ko smo skupaj.
A tudi Juniorjev prstan ni TISTI prstan, o katerem želim pisati (khm, jaz, tipično, okoli vseh besed do prave , zaradi TISTEGA sem jokala. Od ganjenosti.
Zaradi tega:
Enakega namreč na prstancu nosi moja mami. Dobila ga je ob mojem rojstvu od svoje babice in veljalo je, da ga bo dobila tista hčerka, ki bo tudi sama rodila hčerko. No, ja, jaz sem z Juniorjem svojo reproduktivno pot skoraj 100.000 % zaključila (ja, saj vem, nikoli ne reci nikoli več), sestrica je sicer šele pri prvem, a je ta tudi fantič … tako da …
Kakorkoli, mami in njen najdražji sta se odločila, da bosta dala narediti dve natančni kopiji skoraj sto let starega zlatega prstana, ki je narejen v zlatarski tehniki, kakršne skoraj ne uporabljajo več. Je namreč izrezljan.
In tako sem danes jaz dobila svojega. Sestrica pa bo kmalu prejela svoj prstan. Troje deklet – trije prstani. Identični. Podarjeni z ljubeznijo. Povezani. Kot me tri.
Hvala, mami in Miran
