Špranj’ca

“You people are crazy, that would never go in USA!” je zaklicala rdečelasa gospa, ko je stopila na oder. “Who on Earth would come to see a gig at 4 degrees minus? Wau!”

Ampak smo prišli. Resda maloštevilni, kajti gospa, ki sliši na ime Gwen Hughes v naših dolenjskih koncih pač ni poznana, Dolenjci (ali morda nasploh Slovenci?) pa ne hodimo ravno na koncerte “zabavne” glasbe iz radovednosti, kaj naj bo prinesel večer, ampak predvsem takrat, ko znamo vsa besedila dotičnega glasbenika/glasbenice na pamet. Obisk koncerta kot izraz vrhunca našega “oboževanja” določenega izvajalca, torej. Gwen Hughes, čeprav sicer glasbenica svetovnega kova, ambasadorka jazza in nominiranka za grammyja, sem noter pač ne spada. Zaenkrat.

Kajti vsi tisti, ki smo včeraj stali pod pokritim prizoriščem bara Jama v Stični in se stiskali malo drug k drugemu, malo pa h grelcem, razpostavljenim po parterju, si bomo Gwen Hughes in Global Jazz Gang, ki ga sestavljajo fantje večinoma iz Slovenije (Žiga Stanonik – kitara, vokal, Mirko Cisilino – trobenta, Klemen Kotar – saksofon, Marko Črnčec – klaviature, Giovanni Toffoloni – bas, Tomi Purich – bobni, bandleader in Matija Zelič – ustna harmonika, tonski mojster), še kako zapomnili. In verjetno še komu, ki na koncert ni prišel ker izvajalke ni poznal/ga je zeblo/se mu ni dalo, povedali, da je bil hladen večer pravzaprav vroč kot sveže skuhan kakav. Ali kuhano vino, kakor želite.

Če so izvajalci na oder, sicer dodobra ogrevan z grelci, pa vendarle hladen, stopili opremljeni z rokavicami, šali, jaknami, so po dobri uri razgreti in razigrani odvrgli topla oblačila. Pravzaprav smo se kar vsi, migajoč ob ritmih ameriškega Juga, jazza, bluesa, soula in pop-rocka, odlično ogreli.

Za pokušino, kako odlično je bilo, kako vročih je lahko štiri stopinje pod nulo

I’m so tired of being here
suppressed by all of my childish fears
and if you have to leave
i wish that you would just leave
because your presence still linger here
and it won’t leave me alone

These wounds seem to heal
this pain is just too real
there’s just to much that time cannot erase

when you’d cry i’d wipe away all of your tears
when you’d scream i’d fight away all of your fears
and i’ve held your hand through all of these years
but you still have all of me

you used to captivate me
by your resonating light
but now i’m bound by the left behind
your face is haunts my once pleasant dreams
your voice is chased away all the sanity in me

these wounds won’t seem to heal
this pain is just too real
there’s just too much that time cannot erase

when you cried i’d wipe away all of your tears
when you’d scream i’d fight away all of your fears
and i’ve held your hand through all of these years
but you still have all of me

i’ve tride so hard to tell myself that you’re gone
and though you’re still with me
i’ve been alone all along

Petkovo dopoldne v dobri glasbeni družbi je vedno super stvar …

Minuli teden sem si privoščila dve glasbeni poslastici. Take mam najraje – sladkanje z ritmi, melodijami in družbo … brez slabe vesti in mislijo na kalorije
Najprej, četrtek, Najdi.si-jev žur – Lefties Soul Connection:

Nizozemci so me pritegnili že s spoti na youtubu. Funky, baby! Glih pravi beat za mojo malce zmešano glavo. S Karmen sva si privoščili miganje v kotu dvorane, ki (k sreči) ni bila preveč nabasana – ljudje res niso vedeli, kaj zamujajo, ali pa jim je bilo vseeno … Eh, to je slaba stvar brezplačnih vstopnic …

Drugi, sobotni koncert pa je bil nekaj čisto posebnega. Pa ne toliko zaradi izvajalcev – sori, Siddharta, saj je Saga čisto all right – nekaj drugega je bilo.
Na koncert sem prvič peljala Juniorja. Potem ko so zapele kitare in se je sprostil, nehal razmišljati, da je najmlajši v dvorani in da ga zdaj “vsi gledajo” (ker te itak ne, a ne), je začel plesati in migati in mamino srce je bilo navdušeno
Moj otrok “slema” – res neprecenljivo … Glasba je odplaknila veliko slabe volje, ki se je nabrala v meni zadnje dni (ampak to zdaj ni čas ne prostor za premlevanje tega). Prevzela me je rockovska spokojnost.

Nedelja je bila napolnjena s Siddhartinimi starimi komadi, Junior mi je zasegel prav vse albume, v majčki bi spal/šel v šolo in še kaj …
Odlično. Padla je obljuba, da si greva Siddharto ogledat še na kak pravi koncert. Enourna predstavitev nove plošče za največje fene pa je bila za prvi koncert, za začetek koncertne sezone ala Junior čisto dovolj.

Juhej, Junior, midva sva včasih res najboljši par