Špranj’ca

Prvič se mi je zgodilo, da sem bila zaradi bloga povabljena k sodelovanju v neki promocijski akciji. Ker sicer delam na podobnem področju – pa tega snovalci, ki so me povabili zraven niso vedeli – sem sicer nekoliko zadržana za objave po “naročilu” ali vsaj “zaradi občutka obveze”.

Ampak, ker je:

1. prvič
2. dobro
3. domiselno

sem fan

Tole spodaj + vinček (ki ga pač ne smemo na delovnem mestu uživati, četudi je veseli december) je prispelo po kurirju. Happypek … smo zmazali orehovo potičko u piko. Orehi so padli noter in ne tekli mimo naaaajs.

Junior je včeraj praznoval desetko. Hm, prva okrogla obletnica, ki že diši po mini-najstniškem obdobju, po mozoljčkih, ljubezenskih iskricah in blaznih težavah s samim seboj. Ampak tako pač je, a ne? Smo vsi dali skozi. In v bistvu smo se imeli grozno – in lepo

Praznovanje smo zastavili že kar v soboto, povabili nekaj bivših sošolcev (še iz ljubljanske šole) in celo ekipo nogometašev. Prišla sta dva eks-sošolca in trije sosedi, od fuzbal ekipe razen dveh, ki sta se opravičila, ne duha ne sluha.

A to je stvar, ki pušča grenak okus v starševskih ustih, Junior se k sreči s tem ni obremenjeval.

Jaz pa sem pomislila na neolikanost staršev, ki jim je težko zavrteti številko in se opravičiti v smislu “hvala za vabilo, imamo druge načrte”. Ker vem, da so jih imeli, trgatve so, še zadnja opravila na kmetiji ali zadnji trenutki ukradenega poletja …

A taka ignoranca pove veliko o tem, kaj polagajo otrokom v življenje – da je vseeno, kdo in kaj in kako, če se ti ne da, pač ne greš, brez glasu ali zahvale … Jaz si tega vsekakor ne bi privoščila in upam, da svojega otroka ne vzgajam tako.

No, pa nazaj k rojstnem dnevu - tisti, ki so prišli?

Peščica fantolinov se je zabavala do trde teme (in mraza, da smo jih morali kar odtajati s čajem). Šli so se nogomet, se streljali in lovili, Smetki in Lani metali žogo, da sta ob devetih zvečer popadali po tleh in trdno zaspali … Vmes so vase vrgli hrenovke in pomfri iz pečice.

Ko pa je bil čas za torto, pa je bilo sploh veselje.

Namreč – letos je nismo imeli. Vsaj ne v tistem pravem tortnem smislu.

A smo se sladkali, brez skrbi …

Z Juniorjem sva skupaj vrgla sestavine za čokoladno bananine mafine, vse skupaj poknila v namaščen pekač za pito in butnila v pečico. 35 minut kasneje je bila čokobanana bomba narejena, polila sem jo s stopljeno čokolado, vrgla gor nekaj zdrobljenih indijskih oreščkov in jo okrasila z desetimi – 10! kam raste, ej? – svečkami.

čoko-bana

Otroci so jo pojedli do zadnje drobtnice. Tako se dela!

Junior se je vsekakor imel čudovito, kar je najpomembneje.

Mali moj, rasteš tako hitro, da komaj dohajam. Skoraj ti ne upam več reči miško, škorc, mici … saj vidim, kako si natakneš moje superge, ko moraš na hitro na dvorišče – in ti niso več prevelike. Ko obešam perilo, moram že skoraj razmišljati, ali so nogavice moje ali tvoje, ali je majica tvoja al morda … Rasti, dete moje, svet čaka nate!

Junior, nabriti 10 letni mulo, kaže nedvoumne povezave z genetskim zapisom, podedovanim od Prisrčnega. Mati si ne dam toliko opraviti v kuhinji, de facto!

Zajtrk ala Junior:

JAJČNI SENDVIČ:

Jajce vržemo na uč na malo olivca, pazimo, da se ne razlije. Od štruce doma (khm, kruhomat) pečenega polnozrnatega kruha odrežemo dve rezini (poskušaj najti del, kjer ni luknje od mešalke) in na polnozrnato podlago ruknemo solato (izredno dober zelenjavni dodatek je motovilk, repincl po domače). Počez položimo jajce, dodamo še rezino sira, pa paradižnik pa še kako rezinco ali dve kumare. Vse skupaj pokneš na krožnik in ob prvem ugrizu fajn stisneš, da jajček pokne in se rumenjače razlije po središču zloženke.

SMUTKO

Mamo ali očeta prepričaš, da je treba iz omare vzeti tisti multipraktični stvor, noter bacneš zmrznjene gozdne sadeže, zmiksaš, dodaš eno ali dve banani (odvisno od števila lakotnikov), priliješ al smetanco (kar mami pravi, da je tako velik greh, da je treba nemudoma 5 kilometrov odlaufat) še raje pa kak dober jogurt.

Količina dodane tekočine odvisna od tega, al se hočeš frajeričiti s slamco al se greš fensi “mousse smoothie” stil (s kozarci na pecelj – hm, kje mamo že une plastične, da ne bo mama norela?)

Zliješ in popiješ … mega kul.

Drugače je ta smutko čisto fajn za kako hitro mega zdravo večerjo, pa tudi na kakšno sošolko lahko napravi vtis (ampak za to je še čas, a ne?).

Dober tek tudi vam.

Prav sram me je priznati, a sem šele pred dnevi prvič poskusila gluhe štruklje. Mljaaaask! Špranjevci smo udarili eno kulinarično raziskovanje bližnje okolice in se ustavili v Velikih Laščah v Gostišču pri Kuklju. Gostišče sicer še delno obnavljajo, del, ki pa je odprt, pa je prav lično urihtan

In hrana, dolenjski meni, da smo bolj natančni, je fantastična. Fotke ji delajo veliko krivico.

Juhca je obsedena z gobami:

Štruklji in mesek pa so mehki in razvajajoče nežni:

Za posladek pa Laščan s kostanjevim medom.

Dobro je bilo.

Štrukljev pa se bomo kaj kmalu lotili tudi doma. Obljubim.