Špranj’ca

Kombinatke v akciji

V soboto sem se odločila, da se grem en mičkeno nostalgije. S frendico sva doma pustili vse najine moške - ona 3 + 1, jaz 1 +1, in se odpravili Dnevu republike naproti.

Najprej - Rdeča ostriga v Škofji Loki, nastop garažnega ženskega pevskega zbora Kombinat. Ubrano, revolucionarno, razigrano. Kul.

Moj pogled se ni mogel upreti dekoraciji prostora, ki jo je ustvarila vrla mladina. Slogani Tito partija, zastave vsepovsod in podobne reči … hm, ampak nekdo ni naredil domače naloge, kot bi bilo treba. A mladički sploh vedo kaj o Jugi ali so o njej le slišali …

Juga ... tuga

Pitalica - kaj je narobe s  to Jugo (namig, problem je dobro viden tudi na prvi sliki)?
Zadeva je nagradna, prvi pravilni odgovor prinese čokolado.
Vrli organizatorji so obljubljali yu rock zabavo, nikjer pa niso opozarjali, da moramo tisti, ki vstopamo opustiti vso upanje. Didžej je bil morda le zmeden ali pa je z nekom stavil, da glupo občinstvo nekako ne bo opazilo, toda po PETI!!!! ponovitvi Goodbye Teens Plavega orkestra, tudi najbolj navdušeni za dobre stare komade nismo mogli zdržati. Ob 11.30 ponoči smo zapustili bivšo vojašnico.
V resnici nisem jugo nostalgik. Vsaj ne v tistem fanatičnem pomenu besede. Mi je čisto všeč, da ni na policah samo treh vrst bonbonov, pa dveh vrst sokov, pa da imamo poleg socialca na voljo še kakšno drugo vrsto kruha … Mi je pa všeč glasba, ki s(m)o jo poslušali in še vedno se živo spomim trenutkov, ko smo s sovrstniki iz Paraćina za en teden “zamenjali življenja”, oni so prišli k nam v Mursko Soboto, mi pa k njim … Hm, nostalgija. Morda pa res. En mičkeno. En čisto mičkeno.

Pa še Kombinatke - live:

 

Kuža, pretepen do smrti (Foto: PU Murska Sobota)

http://24ur.com/novice/crna-kronika/poginil-za-20-evrov.html

Samo berem, jočem in nimam besed. Kako vzgajamo mularijo, kje je meja človeške krutosti, kdo smo mi, da jemljemo življenje drugih tako na lahko?

Otrok, ki je sposoben pretepsti psa do smrti, le kaj se dogaja v njegovi glavi? Kako so mu razložili, kaj je življenje in spoštovanje le-tega, kaj somu povedali, pokazali, ga naučili? Kako živi sam? Kakšne vrednote ima njegova družina? Kolikokrat je “fasal” on? Morda je. Morda ni, čeprav ne verjamem.

In kakšen človek je tisti, ki se naveliča psa in najame plačanega morilca? Pretiravam, pa vendar - plačal je, da je nekdo drug zanj opravil umazano delo. Ker sam ni zmogel?

Na bruhanje mi gre. In naj okoli mene še tako zavijajo z očmi, da bi po tej logiki ne smela niti mravlje pohoditi, mi gre ta svet, ta družba, vedno bolj na živce.

Kdo za vraga nas je postavil za kralje - življenja?

In ja, upam, da bosta šla v zapor. V Sloveniji - dvomim …

Mineva en mesec, kar sem se zagnala med mašine in uteži. Šele minuli teden sem tudi uradno dobila svoj program, katerega cilj je poriniti kazalec nekoliko nižje na tehtnici. In ob njem garam ko hudir, ampak se splača - 3 kilce je šlo dol.

Da ob dobro volji ne govorimo.

Odkar nisem tekla, sem bila namreč totalno bitchy, kar sicer v nekaterih primerih ni slabo oziroma je celo nujno, pa vendar sem še sama opažala, da tako obnašanje ne privede nikamor. Ne v nebesa, še manj pa povsod :P. Bila sem nepotrpežljiva, zoprna in v stres drugim.

Kvihtanje to popravi, zbrcaš se v ta zadnjo in dviguješ ne le težavne kvihte, pač pa tudi svoj karakter, težave, zaj..cije. Cel paket. Ta se ob vsakem dvigu en majčkeno obteše, z njega popada nekaj smeti, nekaj ljudi, ti pa potem prepoten, s prijetno razbolelim teleščkom (no pain - no gain, right?) greš pod tuš in si svinjarijo dne izmiješ s dišečim milom …

Nebesno lahek si. Ne peresno, kajti tehtnica pač še vedno meri tisti zemeljski del. Ampak v glavi so nebesa

Le zakaj sem se tako dolgo upirala vsemu skupaj?

Otrok pri štirih letih: “Moja mami lahko naredi v s e !”

Osemletnik: “Moja mami z e l o v e l i k o ve!”

Dvanajstletnik : ” Moja mami pa m o g o č e le ne ve vsega ! ”

Štirinajstletnik: ” Normalno, moja mami ne zna niti to.”

Šestnajst let: ” Mama? Ona n i m a p o j m a o ničemer ! ”

Osemnajst let : “Tastara je brezvezna!”

Petindvajset let: “Mami bi mogoče vedela kaj o tem.”

Petintrideset let: “Preden se odločim, bom vprašal mami za mnenje.”

S 45. leti večina misli: “Rad bi vedel, kaj bi mami rekla o tem ..”

Pri 65. letih bi večina dala vse, da bi lahko z mamo še enkrat govorila!

Via mail - hvala …. mami