Špranj'ca

Razpoka v času

Kako smo Špranjevci testirali Dacio Lodgy

21.01.2013

Familijarni sestav 2 + 4 se neredko znajde v zanimivih logističnih humoreskah. Kako priti iz točke A v točko B z enim avtom – nemogoče. Nam morda ustreza avtomobil z dodatnimi sedeži v prtljažniku – testiran sestrin enoprostorec japonske znamke? Po dveh urah vožnje, ko sta se najstnika na veliko pritoževala nad pomanjkanjem prostora za vse daljše noge … ne bo šlo … MojM in jaz se strinjava, da dolgoročno moramo razmišljati o novem prevoznem sredstvu, da pa je to treba zelo premisliti, predvsem pa finančno predihati, dobro pretestirati in najti nekaj, kar bi nam res bilo pisano na družinsko kožo. Čeprav mi podvigi, ko celo družino pripelješ v avtosalon in tam osebje spravljaš ob živce in dobiš morda en krog za test, nekako ne dišijo.

Pa so pri Renaultu, kjer skrbijo tudi za Dacie, prebrali in slišali za naše transporterske muke … In je prišlo prijazno povabilo – Bi morda Špranjevci testirali Dacio Lodgy s sedmimi sedeži? Bi? Jasno, da bi! In potem se – kako po žensko – nekaj dni razmišljala samo o tem – khm – kakšne barve bo avto.

Ko sem testno vozilo zagledala, me je najprej prešinilo, da je res veliko. Kot lokomotiva, madonca! (Moj) najstnik je komentiral, da ima veliko zadnjico. No, se strinjam, če bi bil Lodgy čisto naš, bi že imel ime: J.Lo. Saj veste, da imamo nekako navado poimenovati vse, kar leze in gre okoli Špranjevine …

Nazaj k avtu.

Ko sem se usedla na voznikov sedež … vau! Kako visok strop! Postalo mi je povsem jasno, da MojM, ki meri v višino 30 centrimetrov več od mene, ne bo imel nikakršnih težav. Potem se je v avto usedel še najstnik in se čisto mičkeno zatreskal. V ogromen LCD ekran blagovne znamke LG, ki je ponujal ne le radio, pač pa tudi navigacijo, odprtina na desni pa je namigovala, da bi tja noter spadal en USB ključek. Z odlično glasbo po mojem okusu, jej!

ESP se je izkazal za odlično funkcijo, saj smo le dan kasneje dobili porcijo letošnje zime direktno na prag in bi bila vožnja v službo z mojim siceršnjim avtomobilom (nad katerim sicer nimam nobenih pripomb, ampak ESP-ja pa res nima) mnogo bolj drseča, kot je bila z Lodgy.

V petek so se stalnemu sestavu Špranjevcev pridružili še 3 mulčki MojM, zato smo v soboto morali nekam na izlet. Lodgy smo peljali na sankanje. Peljali smo se: 2krat črička (v otroških sedežih), 2 krat najstnika, 2 odrasla, zraven pa še – en bob, ene sanke, ena potovalka z rezervnimi oblačili, dve vreči z rezervno obutvijo ter nahrbtnik s hrano in pijačo. Smer – Kandrše.

Dan smo preživeli na belih strminah in se popoldne po goveji juhci podali domov čez ovinke in klance. Vse tja do Trojan smo jo mahnili po krofe in potem po stari cesti do Ljubljane in naokoli nazaj med dolenjske griče.

In Lodgy?
Naj najprej povem, da Špranjevci glede avtomobilov res nismo zelo zahtevna publika.

Lodgy alias JLo


Res ne gledava toliko na to, ali je na armaturi bolj ta poceni plastika (čeprav bi lahko morda o odtenku sive kakšno rekli), in me res toliko ne gane, da so zadaj šipe še na ročni pogon (če seveda ne izbereš verzije z doplačilom za električni pomik šip tudi zadaj) … Predvsem nama je pomembno, da je avtomobil uporaben, dovolj udoben, dovolj varen, predvsem pa vodljiv in preprost. Da se nanj hitro navadim. In ne rabim pregledovanja priročnikov, da zgruntam, kako se kaj dvigne, spusti, pripne ali prestavi. In tak “na izi” avto, Lodgy vsekakor je.
Zelo pomembna je denimo tudi poraba – naša je bila nekje 6 litrov (dizla) v teh nekaj dneh, mislim, da bi lahko ob stalni zmernejši vožnji bila še nižja.
Kar je na vse nas naredilo vtis, je bila dejanska udobnost vozila, ne glede na to, kje si sedel – tudi na zadnjih sedežih; in dejstvo, da je povsod dovolj prostora za dolge noge MojegaM in obeh najstnikov.
Razveseljivo je bilo tudi, da je, kljub uporabi vseh 7 sedežev, v prtljažniku ostalo prostora vsaj za kakšno potovalko (ali celo dve). Sedeži zadaj se izredno hitro spustijo ali dvignejo, ko to potrebuješ, obenem pa so čisto pravi sedeži in ne neke zložljive rešitve, s kakršnimi smo se že srečali.

Kar bi lahko poočitala:
- deljivost (srednje) klopi na 2+1, kar pomeni, da na zadnje sedeže dejansko z lahkoto dostopaš samo z ene strani;
- klima naprava oziroma gretje, ki je ročno upravljano in rabiš nekaj prakse, da ga natempiraš, da ti ni prevroče ali prehladno,
- pa tudi predal na sami armaturni plošči spredaj je nekoliko težak in se ne odpira z lahkoto,
- in dejstvo, da ogledalce pri sopotniku nima lučke (heh, res sem tipična nečimrna babnca)…

Sicer pa – splošen vtis – zelo ok. Za nas, naše potrebe in pričakovanja, spodoben družinski avto, za tiste, ki imamo malce večje število čričkov pri hiši, pa sploh!
Ali, če citiram MojM: “Tega avta pa ne bi dal še nazaj.”

Jp. Jaz tudi ne. Mislim, da bi bila naša potepanja z J.Lo čisto krasna, predvsem pa SKUPNA.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Siničica, zapisano 21.01.2013 ob 09:27 pod Mulci, Siva pot. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “Kako smo Špranjevci testirali Dacio Lodgy”
  1. Špranj'ca » Test Renault Espace ali ko v avto spraviš vse mulce, dvoje sanke in še kaj - 23.03.2013 ob 10:04

    [...] da je bila dimenzija testa povsem drugačna. Če smo se z J.Lo ali Dacio Lodgy vozili kot z lokomotivo (resnično se opravičujem, ampak boljše primerjave še nisem našla), je bilo tole plutje čez [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Večja pisava Manjša pisava
  • Strani

  • Nazadnje počvekano

  • Arhiv