Špranj'ca

Razpoka v času

Vau, november je …

1.11.2012

In vsako leto znova pišem zapiske o tem, kako ne maram novembra, umiranja narave, vse krajših dni, občutka, da so stvari črno bele in sploh nič več ne žive, tople, blizu …

Ej, letos tega ne bom počela! Pa niti nima toliko zveze s tem, da sem se zaguncala to zadnje leto v novo razmerje, ki je kot odejica za mojo dušo in srce. In me niti tako (zelo) ne gane, da sem spet s kilco ali dvema (khm) več kot sem bila poprej, ker je grizljanje albert keksov pred zakurjenim kaminom najino izredno ljubo početje … Oh, saj tiste kile bom že snela, za to se ne bojim.

Pa k novembru! Saj ne, da bi bil kaj manj moker, hladen, bruhast kot ostali poprej … ampak …

Odločila sem se, da ga ne bom več sovražila. Toliko energije porabim za to, da vseskozi čemerno hodim naokoli in ugotavljam, kako nesramno nemogoče megleno, mrzlo, vlažno in neudobno je novembra, da sploh in nikakor ne dam možnosti toplini v svoje srce.

Pa kaj sploh dela dramo, resno?

Pač ni sonca in stopinje okolovratijo okoli ničle, zato se zavijam v deko, vlačim nase tople nogavice in srkam vroč čaj, se nabutavam z vitamini, da ja ne bi zbolela … Ampak toplina pride od drugod. Na to sem pozabila. In zdaj to spoznavam …

Vonj repe, ki smo jo danes pobrali na vrtičku, in zdaj naribana in osoljena počiva v loncu, da jo bomo jutri nabutali v kozarčke in dali kisat.

Trideset palačink, ki jih vedno spečem, ko na obisk pridejo njegovi črički. Moj in njegov največji (kobilice po vzdevku) jih zmažeta vsak po eno manjšo goro …

Prasketanje v kaminu, ki smo ga v teh počitniških dneh zakurili že zjutraj, in vsakič ko naložiš novo poleno, v dnevno sobo zaveje topel vonj po presušenem lesu, ki ga objamejo zublji.

Moj mičken pridonos k prijateljičinem projektu, o katerem vam bom kdaj razkrila kaj več, in spoznavanje neverjetno toplih in ustvarjalnih ljudi.

Zadnji utrinki darežljivosti matere Narave na našem vrtu, saj smo DANES pobrali zadnje paradižnike, papriko in porezali blitvo, ki je bila za kosilo fantastična …

Naš najmlajši pasji član, JOJO pes po imenu Ozi, na mojih nogah, ko tole pišem …

A ni veliko reči, za katere sem lahko hvaležna tudi novembra?

Za slikovni material to pot poskrbel MojM

  • Share/Bookmark
 

Avtor Siničica, zapisano 1.11.2012 ob 23:36 pod Brskanje, Srčna stvar. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Vau, november je …”
Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Večja pisava Manjša pisava
  • Strani

  • Nazadnje počvekano

  • Arhiv