Špranj'ca

Razpoka v času

Zeleni trenutki

5.06.2011

Danes je bila moja nedelja zelena :) , pa malo kosmata, hahaha … Ob nedeljah se v Špranjci ne spi kaj prida dlje. Smetka in Lana tega preprosto ne dovolita. Včeraj si, draga gospodarica, s prijateljico ob mocareli, pršutku in polsuhem vinčku klepetala do poznih ur? Naju ne zanima! Gremo ven, jutro je, čas je za “d big sprehod”! (V bistvu so bile zgodnje jutranje ure, dragi pesjanki, zeeeeh!)

Povodce v roko in gremo v zelenilo dneva!

Sprehod z mojima kosmatima damama je poseben užitek – nikoli se ne prepirata, katera bo ob kateri nogi, običajno se obe nagneteta ob mojo levo in se počasi premikata (ni zaman polž simbol našega kraja, očitno) in umetnost vsega je na koncu le, kako se sprehajati, da se ne zapleteš v eno ali drugo :) Ne vlečeta, kar sem jima blazno hvaležna, a bi včasih vseeno želela malce pohitriti naš korak. Če prav pomislim, ko moramo na koncu, tik pred “našo” dolino premagati en mičken klanec, sem jaz tista, ki jih vlečem in navijam, gremo, alo, malce hitreje, babnice … Pogledata me, kot da sem padla z Lune in sicer stopita hitreje. Za kakih deset korakov. Potem pa spet – alo, gremo, gremo …. ehja, vse bolj razmišljam, da sta postali čisto upokojenski. Sta sicer stari 5 let, a je to v človeških samo … khm, 35? Za človeka v bistvu najlepša … domnevam, da tudi za pse.

Vsaj pri nas doma je imeti 35 (no, ok, štejem jih 36) čisto zabavna reč. Po eni strani si malce odrasel (in se kdaj delaš, da si zrel in odgovoren), po drugi pa si lahko privoščiš tudi kakšno fajn neumnost (večni otrok v tebi in take). Tako tudi pesjanki ne oštevam, če kdaj prevrneta smetnjak in poiščeta tisto kost, ki je čisto nekje na dnu (zakaj nisem tiste čebule namesto na kompost dala na vrh obglodanih ostankov pečenega piščanca, da bi ne tako “dišalo” pasjim smrčkom???). Ali pa – le kako si lahko hud nanju, ko se razkomotita na kavču, ti pa se – skupaj z Juniorjem – tiščiš na fotelju. Je pač luštno tiščati se :)))

Sem zašla – s pesjankami smotorej  šle v zeleno jutro, celo sonce se je delalo, da bi končno malo sijalo. Ko smo se sprehodile tam ob potoku, nekaj kilometrov stran od naše doline, jih je premamila hladna voda, da so zaplužile med zelenje ob strugi in se šle malce ohladit. Pri tem sta splašili množico modro zelenih kačjih pastirjev, da so preplašeno poleteli v zrak in zaplesali kot mičkeni koščki razpihnjene trave. Potem so posedli nazaj, na varno razdaljo in se verjetno hudovali na moji dve babi. Poskušala sem jih uloviti s fotkičem na mobilcu, pa nisem bila preveč uspešna.

In še zeleni trenutek številka 3 :)

Nežno, slastno, domače … zmazana blanširano in s kančkom olivca.

  • Share/Bookmark
 

Avtor Siničica, zapisano 5.06.2011 ob 21:45 pod Oblizki, Potacano. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Zeleni trenutki”
Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Večja pisava Manjša pisava
  • Strani

  • Nazadnje počvekano

  • Arhiv