Špranj’ca

“You people are crazy, that would never go in USA!” je zaklicala rdečelasa gospa, ko je stopila na oder. “Who on Earth would come to see a gig at 4 degrees minus? Wau!”

Ampak smo prišli. Resda maloštevilni, kajti gospa, ki sliši na ime Gwen Hughes v naših dolenjskih koncih pač ni poznana, Dolenjci (ali morda nasploh Slovenci?) pa ne hodimo ravno na koncerte “zabavne” glasbe iz radovednosti, kaj naj bo prinesel večer, ampak predvsem takrat, ko znamo vsa besedila dotičnega glasbenika/glasbenice na pamet. Obisk koncerta kot izraz vrhunca našega “oboževanja” določenega izvajalca, torej. Gwen Hughes, čeprav sicer glasbenica svetovnega kova, ambasadorka jazza in nominiranka za grammyja, sem noter pač ne spada. Zaenkrat.

Kajti vsi tisti, ki smo včeraj stali pod pokritim prizoriščem bara Jama v Stični in se stiskali malo drug k drugemu, malo pa h grelcem, razpostavljenim po parterju, si bomo Gwen Hughes in Global Jazz Gang, ki ga sestavljajo fantje večinoma iz Slovenije (Žiga Stanonik – kitara, vokal, Mirko Cisilino – trobenta, Klemen Kotar – saksofon, Marko Črnčec – klaviature, Giovanni Toffoloni – bas, Tomi Purich – bobni, bandleader in Matija Zelič – ustna harmonika, tonski mojster), še kako zapomnili. In verjetno še komu, ki na koncert ni prišel ker izvajalke ni poznal/ga je zeblo/se mu ni dalo, povedali, da je bil hladen večer pravzaprav vroč kot sveže skuhan kakav. Ali kuhano vino, kakor želite.

Če so izvajalci na oder, sicer dodobra ogrevan z grelci, pa vendarle hladen, stopili opremljeni z rokavicami, šali, jaknami, so po dobri uri razgreti in razigrani odvrgli topla oblačila. Pravzaprav smo se kar vsi, migajoč ob ritmih ameriškega Juga, jazza, bluesa, soula in pop-rocka, odlično ogreli.

Za pokušino, kako odlično je bilo, kako vročih je lahko štiri stopinje pod nulo