Taki dnevi so, da se moram spomniti vsake toliko, da umirim dihanje oziroma da sploh diham … Držanje sape se je … v letih, ki so minila … izkazalo za brezplodno.
Mogoče pa bom z vsakim vdihom bližje tistemu, čemur (ali komur) želim biti … Ali pa tudi ne. Vsekakor bom vsaj napolnila pljuča s kisikom. To pa nikoli ni bila slaba zamisel, a ne?
Kakšne knjige so mi všeč?
Take, ki me znajo nasmejati, razžalostiti, ki pustijo pečat, moment, ki te zagrabi in zavrti, ki sproži kolutkanje po mislih in prežame dušo. In zanimivo, ni nujno, da so “visoko branje”. Čeprav priznam, da me je Češnjev vrt zagrabil in sem se spraševala, kako je zdaj s tem Ernestom in kako se že imenuje in ja, Mojster in Margareta sta stara znanca moje knjižne police … ampak, knjiga je lahko tudi čisto lahkotno čtivo, tako za ob kapučinu ali kili lubenice, pa me vseeno zagrabi. Pusti odtis.
Potem pa so tu še take, v katere se zaljubim. Takih ni veliko, čeprav na sploh ljubim knjige.
Šelestenje listov, lepe trde platnice in praktičnost mehkih (ob bazenu znajo priti prav), tudi prah, ki se nabere na njih, da potem kiham in iščem ventolin 
… vse to so knjige.
Skoraj sto jih še vedno čaka v naši preljubi brunarici, da končno opremimo Špranjco še s kakšnim knjižnim regalom. Med njimi so tudi take, ki sem jih izmaknila na “domači” knjižni omari, ko sem se podala študirat iz Prekmurja v Ljubljano. Niso visoko branje – razen Pabla Nerude in Appolinaira – doma sem pobrala romančke, ki so mi kot hormonsko ponoreli najstnici še bolj mešali dušo … zgodbe o ljubezni, prevari, lažeh in srečnih koncih.
Čipke.
Mistralova hči.
Ljubezen s tujcem.
Zamenjana nevesta.
Speči agent – ta je še prav posebna, na morju sva jo z mamo brali vsaka po eno poglavje na glas, ker se nisva mogli zmeniti, katera jo bo brala prva
To so moji knjižni spomini.
Zdaj si na policah, med vrtnarskimi in glasbenimi enciklopedijami, podajajo roke zelene knjigice iz zbirke Karla Maya, slovenske in svetovne pravljice, biografije, Alphonse Daudet (prvi prevodi v slovenski jezik, stari kot Metuzalem), Župančič, Kosovel, Paasillina, Harris, izvrstne Cesta, Kobra, Skrivnostni primer ali …, Pijevo življenje, Odeje, Bog ima živce, Pavčkove pesniške zbirke, Aškerčevi stihi, Baudelaire, Bukowski v slovenščini, angleščini in srbščini pa seveda čisto ženski romančki Le kako ji to uspe, Trije v postelji in podobne “chicks” traparije, ki pa so naredile svoje – pustile vtis. Če kaki knjigi, izposojeni iz knjižnice, to uspe, jo običajno kupim. Imam sicer že nekaj časa prepoved kupovanja knjižnih užitkov – malo zaradi prostora, malo zaradi prazne denarnice … ampak ne bi bila jaz, če mi ne bi uspelo vsake toliko kakšno “pritihotapiti” na polico, v drugo vrsto (pssst!).
In zdaj o ljubezni. Eni tistih ta pravih.
Pred meseci sem v roke dobila knjigo Žena popotnika v času. Debela je. Ni izi branje. Na trenutke sem se morala prav skoncentrirati, da sem dovolila zgodbi, da se mi je prelila po žilah. A potem, ko se je … sem bila zaljubljena. Globoko. V Claire in Henryja, ki ga nenavadno stanje, kronomotnja, dejansko fizično prestavlja skozi njegovo življenje, da nikoli ne ve, kje bo pristal. In koliko bo star tam in takrat. Njuna ljubezen ni le polna ovir in preskokov v sedanjiku (kar pari še kako dobro poznamo), njuni življenji pretresajo leta, srečanja, poslavljanja, vprašanje, kje bova jutri in kako naj živiva sedaj … A Claire ljubi. In on jo ljubi. A kljub temu to ni brezpogojna ljubezen dveh popolnih ljudi v popolnih čustvih in svetu … je prvinska predanost, zavedanje, da sta, ko sta skupaj. Ali narazen. Časovno ali starostno. Prevzame me misel, ali bi znali tako ljubiti … Morda si niti ne bi želeli. Biti tako odločno zaverovani, da je to to in konec.
Ah. Ljubim to knjigo. Pravzaprav sem - kljub dolgemu zapisu – želela povedati le to
PS: Ja, film je na velikih platnih. Ne vem, mislim, da ga ne želim videti. Hollywood običajno ne zna narediti dobrih filmov po odličnih knjigah.
Minuli teden sem si privoščila dve glasbeni poslastici. Take mam najraje – sladkanje z ritmi, melodijami in družbo … brez slabe vesti in mislijo na kalorije
Najprej, četrtek, Najdi.si-jev žur – Lefties Soul Connection:
Nizozemci so me pritegnili že s spoti na youtubu. Funky, baby! Glih pravi beat za mojo malce zmešano glavo. S Karmen sva si privoščili miganje v kotu dvorane, ki (k sreči) ni bila preveč nabasana – ljudje res niso vedeli, kaj zamujajo, ali pa jim je bilo vseeno … Eh, to je slaba stvar brezplačnih vstopnic …
Drugi, sobotni koncert pa je bil nekaj čisto posebnega. Pa ne toliko zaradi izvajalcev – sori, Siddharta, saj je Saga čisto all right – nekaj drugega je bilo.
Na koncert sem prvič peljala Juniorja. Potem ko so zapele kitare in se je sprostil, nehal razmišljati, da je najmlajši v dvorani in da ga zdaj “vsi gledajo” (ker te itak ne, a ne), je začel plesati in migati in mamino srce je bilo navdušeno
Moj otrok “slema” – res neprecenljivo … Glasba je odplaknila veliko slabe volje, ki se je nabrala v meni zadnje dni (ampak to zdaj ni čas ne prostor za premlevanje tega). Prevzela me je rockovska spokojnost.
Nedelja je bila napolnjena s Siddhartinimi starimi komadi, Junior mi je zasegel prav vse albume, v majčki bi spal/šel v šolo in še kaj …
Odlično. Padla je obljuba, da si greva Siddharto ogledat še na kak pravi koncert. Enourna predstavitev nove plošče za največje fene pa je bila za prvi koncert, za začetek koncertne sezone ala Junior čisto dovolj.
Juhej, Junior, midva sva včasih res najboljši par
Dnevi minevajo prehitro. Ni nujno, da so srečni. Ni nujno, da so prijazni. Ni nujno, da so mirni. Pa vendar … pravijo, da ni potrebno, da vidiš pot, ko nekam greš. Lahko stezico narediš sam.
Pobrati morava koščke, za katere sva dovolila, da so jih dnevi odlomili od naju. Najti v njih odgovore. Morda celo skočiti v neznano. Otopliti besedo in odpreti pogled. Srce.
Zaupaj. Tam nekje bom tudi jaz.
