Špranj’ca

… državno karate tekmo. Prepričan je v zmago. Moja materinska duša jasno navija za to. Če ne, bo pa lekcija iz “ne moreš biti zmeraj najboljši in zmagat”, kar pa tudi ni slabo.

Sosed piše o brazgotinah, v tem primeru pa se mi zdi, da so nujne. Jutri ali kdajkoli kasneje - življenje je namreč takšno in pika. Ne moraš vedno zmagovati. Lahko daš samo vse od sebe. Kar je po mojem več kot zmaga.

“Jutri bom prvi, mami,” pravi, ” da boš ponosna name.”

“Srček, ponosna sem nate, ker boš nastopil. Za kaj takega je potrebno veliko poguma in sem zeeeelo ponosna nate,” pravim.

“Ja, ampak če bom zmagal, boš še bolj.”

“Zame si že zmagovalec, veš,” pravim.

“Ja, no, ampak ti ne daješ medalj, samo poljubčke.”

tišina

“Mami … tvoji poljubčki so mi bolj všeč od medalj. Ampak bom vseeno zmagal.”

Ah, ja … Jaz bom vsekakor navijala. Na glas. Zelo na glas