Špranj'ca

Razpoka v času

Oj, Triglav moj dom

14.08.2007

Kot razmeroma frišnemu planincu Triglav niti ni bil na prvem mestu mojih povzpetnih želja, najbrž zaradi malo kvaziuporniškega odpora do znane krilatice, če nisi bil tam gori, pa nisi Sloven’c.
Ampak naša dolenjska družba se je zbrala prava, polovica nas je bila prvopristopnikov, tako da sploh nisem izstopal, vremenska napoved za četrtek je bila idealna, sonce in sonce, vmes pa sonce.
Kratke hlače, gojzerji, rutka, da mi ne ožge visokega čela, sončna krema za tatuje, čiste gatke in štumfi, voda za po poti – pirček v teh primerih pride na koncu, ko ne moreš več nikamor pasti – še poljubčka ženičici siničici ter Juniorju, in: odhod!
Mini avtobus nas je odstavil na Rudnem polju, raztegnili smo teleskopske pohodne palice, tesneje zašnirali čevlje, vprašali vodnike, če nas čaka fajn martr, se potolažili z odgovorom, pogledali na ure – osem – in pičili v hrib. Malo je šlo gor, malo dol, do Vodnikove koče precej na lahko.
Potem smo se razdelili v dve skupini, tisti, ki v prostem času malo tečemo, fuzbaliramo, košarkiramo ali se kako drugače razgibavamo, smo potegnili naprej, druga skupina je nadaljevala v svojem ritmu. Kredarica, ki se nam je od spodaj zdela kar blizu, je bila pa visoko. Tisto sonce se je izkazalo za precej žgoče in voda z Vodnikove koče je hitro hlapela.
Ob dveh smo bili vendarle na Kredarici.
Slovenščine smo slišali bolj malo, je bilo polno Čehov pa Nemcev, no ja, tudi nekaj Štajercev. Preoblekli smo prešvicane majice, jih obesili na ograjo – ne vem, zakaj je mojo odpihovalo v rednem presledku dveh minut, da sem moral vedno znova vstajati s klopce – in počakali ostale.
Šef Aleš je dal befel: na vrh gremo danes, ker bo jutri slabše vreme. Pogledal sem proti steni, ki se je bočila na moji levi. Triglav je bil točno to, kar sem pričakoval: romarska pot. Postavica pri postavici. A se bomo sploh lahko vrinili v kolono? Ni kaj, gremo.
Klini in zajle, zajle in klini, vmes pa na skalah žalostne ploščice z napisi: Na tem mestu je zaradi strele leta XX umrl XY. Najprej je padel Mali Triglav, pričakal nas je Aljažev stolp.
Na tisto kvaziuporniško držo sem med vzponom že pozabil, kar hudo zadovoljen sem se ustopil na vrhu. Okrog nas so bili Mangart, Škrlatica, Razor in Stenar, same lepe gore. Lepše od Triglava, ki pa je vseeno najvišji.
Na vrhuNo, saj smo kar carji, smo krščenci srečni zavzdihnili.
Aleš je pa že vlekel štrik iz nahrbtnika in si za konsiljerija izbral veterana Janeza. Najprej so dame stegovale glave v stolp in pod trtico fasale petkrat prepognjeno vrv. Sta bila možakarja nežna in zategadelj vzkliki bolj zaradi lepšega.
Potuhnil sem se malo vstran, mogoče me bosta pa spregledala. Nista me. Zapoj Triglav moj dom, ali jih dobiš dvajset, je zahteval Janez. Pojem le v malček prešernem stanju na kakšnih piknikih, in še takrat pritegnem zgolj zborovskemu prepevanju refrenov. V drugem razredu osnovne šole sem namreč hotel pristopiti k pevskemu zboru, pa so me prijazno odslovili, če lahko pridem naslednje leto. Kljub mladosti sem razumel, da mogoče nisem preveč nadarjen. Škoda. Jaz, ki imam tako rad muziko.
3glav-dadi.JPGIzbral sem torej batine. Pri devetici ali desetici se me je Aleš usmilil, glede na to, da je po naravi korenjak, moram priznati, da se je, pravzaprav me je, kar šparal.
Ob sedmih smo se spet razposedli krog koče na Kredarici.
Zdaj je pa že pasala tista zelena gorska koza. Tri evre za pollitrsko piksno? No ja, prvič smo tukaj, smo se izgovarjali, in tudi ustekleničena voda ni dosti cenejša, sploh pa obstajajo lokali na ljubljanski promenadi, ki so še dražji, čeprav jim pijače ne privaža helikopter. Poleg tega smo po dveh pirih, ah, treh, tudi ugotovili, da so napori, gorski zrak in adrenalin terjali svoj davek. Nekaj na žlico, malo taroka, malo človeka ne jezi se, malo zajebancije in smo se zložili po posteljah.
Naša soba je imela številko 102, pa smo ji rekli Pr’ Plestenjak.

Prej ...Vstal sem ob petih. Ni ga razgleda in barv, kot so zgodaj zjutraj, ko prvi sončni žarki izvijejo strme stene iz nočne sivine. Z vodnikom Branetom sva pri zajetju kapnice nad kočo čakala sončni vzhod, pričakalo nas ga je kakšnih deset, Aleš je besno šilil fotografski objektiv in vmes vzdihoval, ah, kakšne barve. Da nas zdaj vidijo žene, smo kimali drug drugemu, pa naj nam še odrekajo filing za romantiko! Smo ene take mehke duše. In smo se tudi poveselili, da so se vremenarji zmotili, ko so risali oblake in puščice …
Čez pol ure se je zmračilo, nebo se je zaprlo. Naslednje štiri ure in pol sestopanja nas je pralo.
Na Vodnikovi koči smo si najhitrejši privoščili čajček z rumom (ne vem, v čem je fora, ampak takega čaja, kot ga dobiš v gorskih kočah, mi nikakor ne rata skuhati), in tehtali, kaj je s tem goretexom na jaknah in hlačah. A je bolj tex, ali je bolj »gore i gore«. Ja, vsaj dobra volja se je obdržala.
Gore so lepe tudi, ko se čez njih vlečejo meglice in vlažne skale izgledajo kakor povoskane.
Pri avtobusu smo se preoblekli, nekateri tudi obvezali za nakup vododržnih prevlek za nahrbtnike, in šli na kosilo.
Triglav je bil prav fajn dom.

  • Share/Bookmark
 

Avtor dadi, zapisano 14.08.2007 ob 13:55 pod Dadijev kotiček, Tja-ra-ta-dam. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Oj, Triglav moj dom”
Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Večja pisava Manjša pisava
  • Strani

  • Nazadnje počvekano

  • Arhiv