Špranj’ca

1. najina ljubezen (in to že 10 let nošenja enakih prstanov!)
2. moja sestrica (in to zadnje leto, ko ima v starosti spredaj še zapisano 2)

Tole sem danes s prijateljico zagledala na enem od balkonov ljubljanskega Kozolca. Lahko, da je tam že celo večnost. A sem danes kljub pogosti poti tam mimo to prvič opazila. Ta barvitost na sivi stavbi deluje skoraj neresnično. Tistemu, ki je to naredil – razlog tak ali drugačen – krasno!

Zraven paše: Spice Girls: Mama

Aja, pa za mojo mamo zapisano tudi velja !

Danes sem se peljala v službo skozi tunel pod gradom. Na parkirišču pred Šentjakobskim gledališčem so z bagrom razsuvali drevo.

Že tako mi je misel, da bo padlo drevo, ker je nekomu, nečemu v napoto, grozna. Ampak nežno platano so razsuvali z bagrom! Listje je letelo naokoli, vejice so padale po cesti, po avtomobilih, ki smo čakali, da nas zelena luč spusti naprej.

Res, to ni bila sečnja, morda skoraj romantično vihtenje sekire, pa tudi ne mehanizacijski laboratorijsko čisti postopek z motorko – cut & fall, pač pa nič manj kot drevomor.

Včeraj sem po nekaj dnevih prostovoljnega odklopa pregledala, kako živijo v Horjulu. Kaj vidim? Mucki, potunkani v olje? :(

Novi domovi za kužončke in mačkončke - juhu! - pa še vedno premalo skrbnikov za vse, ki so ostali brez doma. Pa ni potrebno veliko – ljubezen, srce, prostor in odgovornost. Ok, pa še malo potrpežljivosti in ja, priznam, tudi majčkeno znižan kriterij za popolno čistočo doma .

Mi imamo prostora za dve pasji gospodični in dva mačkona, če bo treba, bomo čuvali še sestrino podganco Oskarja. Srečni smo.

Znanka je posvojila kužiko, ki ima od rojstva zakrnelo tačko. Uživajo. Nov dom išče še Tačkina mladička Kuki.

Tudi domžalski preživeli so že večinoma našli dom.

Išče ga še Poki, sladki lumpasti Poki, ki se mu je v življenju že toliko pripetilo, da si zasluži samo še svoj kavč, ljubezen in razvajanje.
In še veliko muck in kožunov išče pravega. Nekateri tudi leta dolgo. Pa ni z njimi narobe nič!!!!!!!

Danes popoldne se bom spet peljala mimo parkirišča pri Šentjakobskem. Drevesa ne bo več. In tisti, ki tega zjutraj niso videli, ne bodo vedeli, da se je zgodil drevomor.

Še en dokaz, kako blazno veliko nam pomenijo bitja okoli sebe. Vrum, če so nam napoti, in ni jih več.

Pa naj bo to drevo, živalice … Ljudje?

Juniorja smo odpelale v kraje prejk Müre, en keden de pri moji tete na po mojen najboukšon dopuste, ka si ga lejko zmislite. Zamislite si samo kombinacijo – enkratna, topla familija, ka ga ma rada iz fsega srca, v toj familije so vsi nouri na fuzbal (en moj bratranec je cilo sudija), razvajanje stou na vöro … Ka še ščete več? Mislen, ka je tou idejalen način, kak končati počitnice.

Zaj geséne de petnajset lejt, ka ne živin več v Prekmurje. Šla san študejrat v Lublano, pa tu ostala par lejt, te pa se, s Prisrčnen, preselila še malo niže. Po govorice se mi ne pozna, ka san s prekmurskih ravnic. Malo so to lejta, malo pa moja navada, ka se prilagajan govorice, kakšno pač gučijo okouli mene. Zatou me dostikrat pitajo, če več ne ven prekmursko gučati. Znan, ka nej, vej če bi me čüle, kak se zgučavlen s sestrof ali pa mamof, te bi znali, ka san ešče fse nej pozabila.

Fčase me što pijta, zakoj san ostala v Lublane, ka san nej domou prišla. Pa kaj nak poven – ljubaf, slujžba, ka je tü bijla, tan pa je v enon momente, ka sva s Prisrčnen malo gledala, kama va šla živet, pač nej bilou. In tak se je pač odloučilo, ka ostaneva tü ge smo zaj.

Tüj odin nej v Prekmurje tak dosta, kak bi si želejla. Ali vači nejde. Nejsmo familija, ka bi nouro rada mejla selitve narodov - v petek nekan, v nedelo nazaj, tou nej za nas. Pa še kakši izgovor bi se najšo.

Zatou pa san telko bole vesela, ka Junior ta tak rad ode, ka se tan dobro počüjte, četude ma kda kakšne jezikovne ovire. Pa se fse da zgučati, tak ali vače.

Ja, ka lejko – naš Junior pač guči “ablak”, se nege pač mora poznati, od kéc je doma. Geli bar?

San ga zvala gnes zvečer – ka delate?

Fuzbal špilamo.

Evo, san znala, ka de se meu fajn.

 (aja, potrebujete podnapise? )