Špranj’ca

Pospravljala sem knjige po bajti v Murski Soboti in naletela na tele biserčke:

Osnove programiranja v Basicu, Računalništvo sa programskim jezikom Pascal, Mavrica - prvo berilo, Handbush für den ZX Spectrum…

In sem se spomnila, kako je oče privlekel domov mojo “mavrico”. Kako je prasketalo, cvililo in škrtalo, potem pa smo lahko igrali igrice, kako smo pisali mini programčke za šolo in šalo, kako … Juniorju ni bilo jasno, zakaj skorajda cmiham ob pogledu na stare zaprašene priročnike za kompjuterje, ki že dolgo niso več v rabi. Moj ZX, pa kje siiiii?

Joj, joj, kako smo stari!

Junior že drugo leto guli svoja kolena in podplate pri nogometnem klubu. Ker smo definitivno periferija, so nekatere stvari v klubu urejene pač kot so - malo organizacijsko kaotične, predvsem pa smo neprestano brez denarja ampak o tem tukaj zdaj ne bi. Kdaj drugič.

Da se mali nogometaši ne bi odvadili zelenic, od novembra do februarja poteka zimska liga. Mi jo hodimo igrat vsako drugo soboto pod ogrevam balon z umetno travo za Plečnikovim stadionom v Ljubljani. Celi popoldnevi so tako obremenjeni s tem, ali bodo zmagali, izgubili, kakšni bodo nasprotniki, kdo bo boljši … pa saj veste, kakšni so 10-letniki, nenehno v tekmovanju s svetom, drugimi, s samim seboj.

In naša mala ekipica - Junior igra zahtevno (in dostikrat nehvaležno) vlogo vratarja - je celotno ligo stopicljala bolj zadaj, od 11. ekip so bili 8, 9, pa spet 8 … Fantje so se med seboj prepirali, si očitali, kdo je kriv, kdo ni naredil svojega … res, trenerju ni bilo lahko. Vse do minule sobote. Ne vem, kaj se je zgodilo. Nekako so - kliknili … Če je enemu nagajal nasprotnik, mu je drug pomagal, podajali so si med seboj kot za stavo, če je imel golman dela s pobiranjem s tal, ker je ravno odbil načrtovan zadetek, mu je drugi kril gol … res, bilo jih je užitek gledat in navijat

Rezultati? 3:0, 3:3 in 10 (ja, deset!):1 za Livarčke

Moj golman je padal, skakal, lovil, odbijal, globoko dihal in tudi jezno stresal z glavo :), mene pa je kar malo razganjalo od ponosa.

Obljuba je bila dana, ko je bila zadnja tekma 9:1 in še 3 minute pred koncem - če pade desetka, na naslednji trening prinesem otroški šampanjec V sredo moram obljubo izpolniti. Z veseljem.

In končna lestvica - mali zmedeni Livarčki, ki so dokazali, da znajo delati kot ekipa (in upam, da kočno dojeli, kako pomembno je to) so se z 8. zavihteli na končno 4. mesto. Jeeeeeeee!

Sonce je. Kar je dobro.

Nič se mi ne ljubi. Kar ni dobro.

Šla bi na sladoled. Kar je dobro.

To redi. Kar ni dobro.

Pa še tople kraje bi bilo treba uvoziti, kajti pri nas je zima.

Ali je to dobro ali ne, je stvar percepcije.

Da me nenehno zebe, pač ni moja predstava zabave.

Čeprav … lej, sonček je …

Kaj pa, če grem raje na vročo čokolado? …

“You people are crazy, that would never go in USA!” je zaklicala rdečelasa gospa, ko je stopila na oder. “Who on Earth would come to see a gig at 4 degrees minus? Wau!”

Ampak smo prišli. Resda maloštevilni, kajti gospa, ki sliši na ime Gwen Hughes v naših dolenjskih koncih pač ni poznana, Dolenjci (ali morda nasploh Slovenci?) pa ne hodimo ravno na koncerte “zabavne” glasbe iz radovednosti, kaj naj bo prinesel večer, ampak predvsem takrat, ko znamo vsa besedila dotičnega glasbenika/glasbenice na pamet. Obisk koncerta kot izraz vrhunca našega “oboževanja” določenega izvajalca, torej. Gwen Hughes, čeprav sicer glasbenica svetovnega kova, ambasadorka jazza in nominiranka za grammyja, sem noter pač ne spada. Zaenkrat.

Kajti vsi tisti, ki smo včeraj stali pod pokritim prizoriščem bara Jama v Stični in se stiskali malo drug k drugemu, malo pa h grelcem, razpostavljenim po parterju, si bomo Gwen Hughes in Global Jazz Gang, ki ga sestavljajo fantje večinoma iz Slovenije (Žiga Stanonik – kitara, vokal, Mirko Cisilino – trobenta, Klemen Kotar – saksofon, Marko Črnčec – klaviature, Giovanni Toffoloni – bas, Tomi Purich – bobni, bandleader in Matija Zelič – ustna harmonika, tonski mojster), še kako zapomnili. In verjetno še komu, ki na koncert ni prišel ker izvajalke ni poznal/ga je zeblo/se mu ni dalo, povedali, da je bil hladen večer pravzaprav vroč kot sveže skuhan kakav. Ali kuhano vino, kakor želite.

Če so izvajalci na oder, sicer dodobra ogrevan z grelci, pa vendarle hladen, stopili opremljeni z rokavicami, šali, jaknami, so po dobri uri razgreti in razigrani odvrgli topla oblačila. Pravzaprav smo se kar vsi, migajoč ob ritmih ameriškega Juga, jazza, bluesa, soula in pop-rocka, odlično ogreli.

Za pokušino, kako odlično je bilo, kako vročih je lahko štiri stopinje pod nulo