Junior že drugo leto guli svoja kolena in podplate pri nogometnem klubu. Ker smo definitivno periferija, so nekatere stvari v klubu urejene pač kot so - malo organizacijsko kaotične, predvsem pa smo neprestano brez denarja
ampak o tem tukaj zdaj ne bi. Kdaj drugič.
Da se mali nogometaši ne bi odvadili zelenic, od novembra do februarja poteka zimska liga. Mi jo hodimo igrat vsako drugo soboto pod ogrevam balon z umetno travo za Plečnikovim stadionom v Ljubljani. Celi popoldnevi so tako obremenjeni s tem, ali bodo zmagali, izgubili, kakšni bodo nasprotniki, kdo bo boljši … pa saj veste, kakšni so 10-letniki, nenehno v tekmovanju s svetom, drugimi, s samim seboj.
In naša mala ekipica - Junior igra zahtevno (in dostikrat nehvaležno) vlogo vratarja - je celotno ligo stopicljala bolj zadaj, od 11. ekip so bili 8, 9, pa spet 8 … Fantje so se med seboj prepirali, si očitali, kdo je kriv, kdo ni naredil svojega … res, trenerju ni bilo lahko. Vse do minule sobote. Ne vem, kaj se je zgodilo. Nekako so - kliknili … Če je enemu nagajal nasprotnik, mu je drug pomagal, podajali so si med seboj kot za stavo, če je imel golman dela s pobiranjem s tal, ker je ravno odbil načrtovan zadetek, mu je drugi kril gol … res, bilo jih je užitek gledat
in navijat
Rezultati? 3:0, 3:3 in 10 (ja, deset!):1 za Livarčke
Moj golman je padal, skakal, lovil, odbijal, globoko dihal in tudi jezno stresal z glavo :), mene pa je kar malo razganjalo od ponosa.
Obljuba je bila dana, ko je bila zadnja tekma 9:1 in še 3 minute pred koncem - če pade desetka, na naslednji trening prinesem otroški šampanjec
V sredo moram obljubo izpolniti. Z veseljem.
In končna lestvica - mali zmedeni Livarčki, ki so dokazali, da znajo delati kot ekipa (in upam, da kočno dojeli, kako pomembno je to) so se z 8. zavihteli na končno 4. mesto. Jeeeeeeee! 