Kreso
Priznam, do mojega prekmurskega rojaka gojim posebno naklonjenost. Pa ne zaradi tega, ker je slovenski publiki poleg Vencev predstavil še kako pravo prekmursko, ampak zato, ker zna nekako ujeti tisto organsko čustvovanje, ki ga po mojem marsikdo ne zna ubesediti, ga pa občuti. Ja, je komercialen - ampak definicija komercialnosti v Sloveniji je itak, da če si uspešen, si že komercialen … hja, tako pravijo vsi, ki bi, pa jim ne rata uspe, pa so zato kritiki, namesto ustvarjalci. Samo, da si alter … Ok, kar-koli-že.
Včeraj sva s Prisrčnim en majčkeno bolj zgodaj praznovala 11-obletnico zakona. Hja, kar v redu, moram priznati 
In sva si privoščila koncert Kreslina v Križankah. Zadnji album naju je oba navdušil, zato sva komaj čakala skladbe z njega. Magdalenca je bila. Pa “Matajur” (hm, a je naslov Glej, vlak se vije … ne vem natančno), pa še nekaj novih. In starih. Ta pravih. Čeprav sem jih kar nekaj pogrešala. Recimo Dan neskončnih sanj. Ali pa Vence (bljak, sem res to napisala). Vsekakor sem pogrešala mojo Či bi ges bila fčelica … In Neno Belan, če je bil gost, bi pač moral zaigrati Ljep i sunčan dan, čeprav mu verjetno gre ta komad že na živce. In Z Goričkega do Pirana bi moral - kljub temu, da mi je bila hrvaška verzija blazno všeč - zaigrati še enkrat: v slovenščini. Pa četudi za bis na bis.
Publika je bila nekoliko mrtva, morda tudi zato, ker so vsakič, ko je hotel, da pritegnejo obiskovalci s svojimi glasovi, prižgali luč nad publiko. Verjemite - ljudje ne marajo, da jih drugi ljudje vidijo, kako pojejo. Kako fušajo. Kako uživajo, skratka. To je kot seks. Najslajši je pri nekoliko priviti luči 
Ampak je bilo kljub temu super. Kreso je dal od sebe veliko, nove, tiste skoraj šansonske skladbe je zapel dramatično, da so šle kocine pokonci. Tako da sva oba s Prisrčnim res uživala.
So bile pa tudi komične situacije: ko so odpeli tisto “Zbogom …” skupaj, so nekateri mislili, da je pač konec. In so vstali in šli domov. Ahem, napaka! Na oder so poslali Pubija - očo Kreslina, ki je vzel v roke kitaro in zašpilal: Goodbye Jean, goodbye Joe” iz nekega vesterna in publika je začela peti in ob koncu ploskati ko zmešana. Pa je prišel Vlado in nadaljeval z bando in Malimi bogovi v bis. In je bilo potem po Vrbi in Višini res konec. Pa so prižgali luči in ljudje so še kar stali tam. Tonski je vklopil glasbo za spremljavo odhoda - Vence. Ljudje so obstali in začeli peti. Povem vam, da začneš nabirati solze od ganjenosti.
Kaj je preostalo Vladotu in Beltinški bandi, kot da pridejo gor in Vence odšpilajo do konca v živo. Mi bi Vladeka še dolgo ne spustili z odra … A je šel. Po 2 urah in pol mu nimam kaj očitati.
PS: Kdaj so nehali ob prireditvah ljubljanskega festivala zapirati Zoisovo ulico za promet? Prav moteče je bilo med čustvenimi trenutki nekaterih skladb poslušat rohnjenje ljubljanskega prometa. To je črna pika za organizatorje.
