Veliko jih je, ki bodo ostale. Večno! Thriller, Dirty Diana, Billy Jean, Say say say, Girl is Mine, Bad, Dangerous, Smooth Criminal, Black or White – a je sploh treba naštevat? Tudi če ga niste prenašali, ste poznali nekaj skladb, garant! Nič hinavščine, smo generacije, ki nam je zlezel pod kožo in naj je še toliko bluzil (ali pa so drugi bluzili o njemu, saj ne vem) v zadnjih letih (desetletjih), je bil car. Nimamo kaj.
In koliko vas pozna tolele?
Privlekla sem se domov s kupom antibiotikov za uho. Mi lahko kdo pove, zakaj tisti, ki ne hodimo k zdravniku najbolj pogosto, nekako vedno naletimo tako, da se:
a) zdravnica odpravi na teren, ravno ko si tik pred tem, da te pokličejo noter?
b) pred tebe postavi en človeček in milo prosi, če ga lahko spustiš naprej, ker gre samo za 2 minuti nekaj vprašat, pa potem rabi 35 minut!
c) se potem zgodi, da je v lekarni isti človeček pred tabo in ima z lekarnarko podrobno analizo svoje zdravstvene anamneze tja do prastare tete iz Spodnje Kungote?
Eh, ja, samo da smo ujeli tole moje vnetje srednjega ušesa še pravočasno, če ne bi imeli na dopustu še veselico, a ne?
Pa če to človek sploh lahko verjame!
Vse skupaj v sonce postavljata le dejstvi, da je Junior dobil odlično spričevalo (bravo, mici moj!) in da bomo Špranjevci od sobote na dopustu. Babi se bo vselila v Špranj’co in prevzela skrb za pesjanki (ONA JE TAKO HOTELA!!!), mi pa bomo vzeli pot pod kolesa in odbrzeli v Italijo.
Juhu!
Da najprej razčistimo. Junior se je velikokrat stepel. Grde besede so šle še hitreje iz njega. Kot da so bile reakcije hitrejše od njegove presoje. Črne pike v šoli, podpisi, so leteli kot mladi ptički iz gnezda. V šoli je še preveč spraševal, dvomil, zahteval odgovore …
In še druga plat - znal je narediti sonce vsakomur, ki se je pogovarjal z njim, saj je bister, prijeten, zanimiv sogovornik, znal se je valjati po tleh z našimi pasjimi lepotičkami, narisati enkratne slikce, zapisati super zgodbice … A na vse skupaj je vse prepogosto legala senca njegovega “grdega” obnašanja. Na vsakem roditeljskem je bilo -
“Junior je pravi sonček. Če hoče. Sicer je taaaako naporen. Nenehno se zapleta v konflikte s sošolci, moti pouk … Ostali so tako pridni, veste?”
Pa smo se pogovarjali, hodili celo k svetovalki, ki je rekla, da z njim ni nič “narobe” in da naj samo vztrajamo pri mejah in mejah in mejah in bo slej ko prej bolje. In res, meseci so tekli in Junior je svoje, nemalokrat prehitro reagiranje nekako obtesal, da zdaj ve, kako in kdaj ne … in kdaj ja.
Junior je en fejst fant, ki (večinoma) zna preceniti, kaj je prav in kaj ne, ki zna biti nežen in trmast in vztrajen in zagnan.
A lekcija je neizogibna:
Minuli teden sva šla nakupovat in skorajdesetletnik si je izbral luštkano platneno jaknico, tak “jacket” (suknjič zveni tako groozno staro) in še čepico k novim modrim hlačam. Ej, kot da bi ga vzeli iz kataloga 
V petek je, oblečen v nove cunje, ki so mu pomenile blazno veliko - konec koncev je to kar bil preskok, iz njegovih večnih trenirk - prijokal domov. Ker so ga sošolci - ah tako pridni otroci - zafrkavali, da zgleda pedersko in za v maškare. Bil je razočaran nad tem, kako so ga zmleli. Želel je le, da mu kdo reče, da je kul.
In je rekel, da mu je žal, da je zdaj bolj miren in ve, da se ne smemo tepsti. Kajti, če bi bil “star” Junior, bi nekoga mahnil.
Tako pa je jezo požrl.
Vsa zatrjevanja, da je res neverjetno kul, so bila brez pomena.
“Ker ti moraš tako reči, ker si moja mama.”
Ohja …
Tako dolgo je poslušal, kaj si drugi mislijo o njem, da bo lekcija - išči potrditev v sebi in ne v drugih - nujno kmalu na sporedu.
